Poetična besedila, ki jih tu objavljam odsevajo poglede, vtise in doživljanja, ki so plod tako lastnih izkustev kot izkustev ob mojih srečanjih z ljudmi. Le ti se me mnogokrat dotaknejo, ko odstirajo kopreno svojih globin … in me, ne da bi se zavedali, učijo Življenja.
Ravno tu, v globinah slehernega odnosa, kjer je vir Presežnega, se prebuja sočutje, ki ustvarja prostor za novo, za spremembo, za ozdravitev …
»Ranjeni se ne dotika človekovega uma, ampak njegovega srca«.
J. Vanier
Resničnost srca
Resničnost svojega srca lahko začutim šele,
ko se speče prebudi, ranjeno zaceli,
poškodovano popravi in izgubljeno nadomesti …
ko trdovratni tujci postanejo le gostje
in ne več moji prebivalci,
jetniški zid pa le še mejnik za nesprejemljivo.
A zavedanje terja svoj dolg.
Bolečini na poti spremembe ni moč uiti,
težka občutja in padci postanejo moji spremljevalci.
Potrebno bo za-upati, tvegati, se prepustiti …
staro počistiti, pretrgati ali pokrpati,
novemu se odpreti, na prihajajoče počakati …
Potem ni več poti nazaj, niti želje po njej.
Ostane pa dragocena izkušnja
in globoka hvaležnost.
Ustvarjalnost dobi zagon, odpuščanje poklon.
Dovoljeno mi je živeti v radosti ali bolečini –
v rojevanju in umiranju,
oboje je dobrodošlo, je moje.
Tedaj izgovorjene besede izgubijo svojo puhlost
in moj prostor napolnjujejo globine življenja.
Vsak moj objem postane bolj čuteč
in vsak moj pogled bolj ljubeč …
Moj dolg je poplačan,
v resničnosti mojega srca, v notranji svobodi …
Ana Kocjančič
Maska
Utrujen od spopadov,
z otrdelostjo telesa in zabrisanimi spomini,
z osamljenim pogledom in brezčutnim dotikom,
izgubljen v soju luči in oropan ljubezni,
je mogoče ob prisotnosti drugega,
v spoštljivi tišini in brez obsodbe,
v posvečenem času in prostoru,
dopustiti srcu, da vzdrhti, spregovori …
Košček za koščkom trgam masko življenja,
njen strup sladkobe je že dolgo predrl v meso,
njen rok uporabe je davno pretekel.
Trganje boli, plaši …
A ob meni je še vedno nekdo … in ostaja.
Nadaljujem s svojim delom,
v svojem ritmu, v svoji ranljivosti …
Naenkrat zagledam bisere – poteptane.
Skrite pod masko,
čakajoče na odkritje in posvetitev,
umazane od lažnih objemov in nečistih besed,
zavržene zaradi tujega preobilja in lastnih zablod,
mi govore, da je moj čas prišel …
Tedaj jih previdno in nežno vzamem, pogledam …
njih sijaj mi ožari oko, moč njega je silna.
Svetloba nedolžnega mi seže v srce
in globine duha ožive.
Zareze življenja dobijo smisel,
nevidne brazgotine plemenitost,
nekoč izgubljeni obraz se mi povrne
in obzidje telesa prenovi v svetišče.
Moje maske ni več,
ostali so le biseri, zame in za druge …
Ana Kocjančič
Senca očeta
Pojdi in poišči senco svojega očeta,
tam, v pesku rodne puščave,
tam, kjer že dolgo ni stopila tvoja noga,
ker se je celila od prehudega zloma.
A na vodo nikar ne pozabi,
da osveži ti obraz, ko sonce ga bo žgalo,
usta napoji, ko veter sušil bo tvoje solze
in te očisti, ko krivda prašila bo telo tvoje.
Pojdi, poberi koščke očetovega imena,
da njegovi oskrunjenosti se čast povrne,
da velikemu preziru podariš odpustek,
in senci vdora grob izkoplješ.
A pokoplješ jo lahko le na vrtu svojem,
točno tam, kjer rože še ne morejo cveteti,
da seme njeno vsrka zemlja vpijajoča
in preobrazi tvojo milost izgubljeno.
Nato postoj in glej …
Kar je bilo mrtvo, je oživelo,
in kar je bilo skrito, je postalo vidno.
… nekoč osenčen vrt je pognal prve cvetove.
Ana Kocjančič
Svet brez Tebe
Kako pust bi bil svet brez Tebe,
brez pretakajočega Vira življenja,
brez Tebe, ki mi vsako jutro podariš
priložnost dihajočega bivanja,
in mi v brezpogojni bližini šepetaš,
da za-upam onkraj sedanjega in vidnega.
Ti si kot mogočno Sonce,
prisotno podnevi in ponoči,
enako sijoče meni in sosedu,
bogatemu in siromašnemu,
dobrosrčnemu in hudobnemu,
zdravemu in bolnemu, vsakemu …
Da …, ker Zate oznake in nazivi ne obstajajo,
ker človeška merila prestrežejo Tvoj pogled,
ker Ti ne tehtaš moje vrednosti, napak, ne uspehov,
ker si prisotno ob mojem sprejemanju ali zavračanju.
Tu si in ostajaš na razpolago vsakemu,
ki se želi ogreti ob Tebi …
vedno, ob slehernemu trenutku,
ne da bi zahteval plačilo,
še manj zamenjavo.
Jaz pa ob Tvoji veličini ostajam
brez besed …
Edino kar ti lahko ponudim nazaj
je moja skromna hvaležnost.
… in Tebi zadostuje!
Ana Kocjančič
Prerokba
Praviš: “Kdor išče, ta najde”…
Toda kako najti, ko ne veš kje iskati?
Še več. Kako iskati, ko ne veš kaj točno iskati?
Čutiš le, da je hrepenaje po iskanju tako močno,
tiho a živo navzoče …
Vabi te, da nadaljuješ, da ohranjaš iščoč navdih.
Šepeče ti …
naj bo pogum tvoj sopotnik
in strah tvoj podložnik.
Naj bo čakanje priložnost za potrpežljivost
in želja po takojšni zadovoljitvi klic k odlogu.
Naj brezpotje ne prepreči iskanja
in manjko ne zapre vrat upanja.
Naj trenutke brezupa povzdigne molitev
in slepoto še nedoseženega
zamenja hvaležnost drobnih premikov.
Vse dokler nekega dne …
tvoje iskanje ne postane najdeno,
tvoje vprašanje odgovorjeno,
nevidno vidno
in neotipljivo otipljivo.
Potem prerokba “kdor išče, ta najde”
ni več prerokba, ampak resničnost.
Ana Kocjančič
Puščava
Kljub nerodovitnosti je puščava prostor življenja.
Ima svojo ceno, a njena vrednost je še večja …
Njena velika tišina nosi neizmerno moč,
njen veter lahko izbiše stopinje zmede ali obupa
in te povede v razodetje mistične Ljubezni,
takšne, ki vse premore, ki mrtvo obuja, …
ki … poti življenje za-upa!
Ana Kocjančič
Krivica
Tiho sedim pred teboj,
tvoja zgodba mi seže do kosti.
V nemoči opazujem tvoj skrušen obraz,
tvojo kruto resnico, ki nikoli ni smela priti na dan.
Občudujem tvoj pogum,
tvojo jekelno moč, ki pričuje skozi tvoja dejanja.
Kljub zavrženosti tvojih bližnjih,
ki so zlomili tvoje nedolžno srce;
kljub veliki krivici,
ki je onečastila tvoje otroško telo,
ti zmoreš še vedno ljubiti.
Sprašuješ me, kako naprej –
ob teži grozečih spominov in razdiralnih občutkov.
Veš, takoj bi ti podarila od-rešitev,
… a je na žalost nimam.
Kar imam je le moja sočutna bližina
in prisotnost na tvoji poti okrevanja;
… ko boš spominskim slikam odvzemala moč,
ki jim ne pripada;
… ko boš iskala svoje ukradeno srce,
da bi ga vrnila nazaj v dom, ki že dolgo sameva;
… ko boš mrtvo telo oživljala
s potokom odpuščajočih solza …
… in ko krivična preteklost ne bo več nad teboj,
amapk za teboj!
Ana Kocjančič
