Kaj je in kako deluje psihodinamska psihoterapija?
Psihodinamska psihoterapija, ki ji nekateri pravijo tudi globinsko psihološka psihoterapija, je iz psihoanalize izpeljan postopek, ki temelji na psihoanalitičnem razumevanju razvoja in delovanja osebnosti, bolezni in obravnave. V delo vključuje tudi metode in tehnike drugih pristopov (poleg pogovornih združuje tudi telesne, psihodramske, imaginativne, gibalno plesne, energetske idr. metode in tehnike).
Njena dodana vrednost v terapevtskem procesu je upoštevanje telesa in spoštovanje njegove govorice. Telo je namreč utelešenje uma, čustev in duha – z njem pridemo na svet in z njem ves čas vstopamo vanj, v odnose.
Delo s telesom poteka preko dotika ali osredotočenja na posamezne dele telesa, z upoštevanjem etičnih načel in posameznikove odobritve. Namen telesnih tehnik je lažja pot do prebuditve in ozaveščanja spominov, občutkov, čustev in podob, kateri so nastali v predverbalnem obdobju – v nosečnosti, v zgodnjem otroštvu. Gre lahko tudi za aktiviranje vsebin, ki so zaradi različnih razlogov ostale v polju nezavednega. Z dotikom tudi sproščamo zakrčeno/blokirano energijo, spodbujamo nove energetske poti ali pa nagovarjamo primarne posameznikove potrebe. Telesne tehnike so vedno prilagojene glede na posameznika oz. skupino.
Ključno delo psihodinamske psihoterapije se osredotoča na odkrivanje in obravnavanje nezavednih dejavnikov, kateri sprožajo ali soustvarjajo neželjena in nefunkcionalna vedenja oz. iz katerih izvirajo aktualne težave posameznika. To pomeni, da aktualni problem ali simptom, ki ga posameznik izpostavi, je običajno posledica globjih, nepredelanih otroških oz. preteklih dogodkov ali izkustev. Šele ozaveščanje nezavednega, tako na čustveni kot razumski ravni, njegovo soočenje in ponotranjena pozitivna odnosna izkušnja s terapevtom, je temelj za spremembo v psihodinamski psihoterapiji. V nasprotnem primeru bo najverjetneje prišlo do njegove ponovitve. Na osnovi tega razumevanja lahko postopoma razvijemo in izkusimo nove, kvalitetnejše načine ravnanja, vedenja, doživljanja.
Primer: pogosto bolečino v želodcu lahko zdravim s tabletami ali sprostitvenimi tehnikami, vendar bo rešitev najverjetneje kratkoročna, dokler ne uvidim in se soočim z njenim izvorom, ki je lahko npr. nezmožnost postavljanja meja oziroma pretirano ugajanje/podrejanje; le to pa je lahko posledica moje primarne rane iz otroštva, ko sem se moral stalno prilagajati starševim željam in zahtevam (svojim pa odreči), da bi bil deležen njihove večje pozornosti, odobravanja in ljubezni.
Šele uvid v izvor moje težave, njegovo soočenje oz. predelava in razvoj novih možnosti odzivanja, ki bodo tokrat drugačne kot do sedaj, bo lahko omogočilo zdravljenje notranje rane zaradi izgube delčka sebe in nato simptoma, v tem primeru bolečega želodca. Slednji proces, ki ga omogoča varen psihoterapevtski odnos pa bo kot domina efekt pozitivno vplival tudi na druga področja mojega življenja.
Psihodinamska psihoterapija ne deluje po »instant« načinu, ampak je poglobljeni proces, ki zahteva čas in aktivno sodelovanje, da se spremembe lahko zgodijo in uresničujejo v realnem življenju. Raziskave dokazujejo, da dalj trajajoče kakovostne psihoterapije spreminjajo strukturo možganov (sprožijo vzpostavitev novih povezav med celicami) in zato so možne trajnejše spremembe. Se pravi, tako kot v naravi potrebuje vse svoj čas, da dozori, tako tudi spremembe potekajo po naravnem ritmu vsakega posameznika. »Je čas sajenja in čas pobiranja sadov, je čas rojstva in čas umiranja …« (SP).
Ker pa je človek celostno bitje je poleg zdravljenja njegovih bio-psiho-socialnih težav in izzivov pomembno upoštevati in podpirati tudi njegovo duhovno raven, da bi se lahko celostneje čutil in bolj polno, smiselneje živel.