Določeni dogodki, izkušnje ali blokade, ki smo jih boleče izkusili, občutili, kasneje nekatere tudi sami ustvarili zaradi lastnih obramb ali zaščite, so oblikovale tok življenja in nas pripeljale do sem, kjer smo zdaj. Zaradi njihove prevelike teže, potiskanja v pozabo ali nerazrešenosti, smo v določenem delu pretrgali stik s seboj, z drugimi in z realnostjo. Mesta pretrganosti so zapolnila popačena prepričanja, pričakovanja, omejitve in boleča doživljanja. Posledica vpliva teh sil je, da nehote znova in znova ponavljamo neželene, neučinkovite načine odzivanja in vedenja.
Vse to v nas sproža nemir, razočaranja, stiske in zapira vrata do čudovitih občutkov vrednosti, povezanosti, ljubljenosti – celovitosti. Slednje nas ovira tudi na poti prepoznavanja in uresničevanja lastnih potreb in potencialov, lastnega poslanstva, notranje izpolnjenosti. Preprečuje nam spoznanje, da si (brez občutka krivde) zaslužimo živeti drugače: bolje, globje, smiselneje. Preziranje ranljivosti nam onemogoča videti sebe in življenje kakršno je, v luči in temi – spoznanje, da nas edino notranja resnica osvobaja.
V tej ujetosti se lahko čutimo osamljeno, neslišano, nesprejeto in nevredno – kljub številnim ljudem, ki nas obkrožajo, kljub sodobnemu blagostanju in številnim ponudbam za boljše počutje in takojšnje zadovoljitve. Našo ujetost še krepi dandanašnja »hitra in izkrivljena« kultura, ki časti predvsem moč, uspešnost in večno mladost, zavrača pa pomanjkljivosti, poraze in smrti, ki so neizogibne spremljevalke življenja in rasti.
Spoznanje, da imamo svobodno izbiro kako bomo živeli, kako bomo ravnali s svojo bolečino in stisko oz. kako bomo ravnali do sebe in do drugih, je ključno.
Možnosti so različne. Ena izmed zelo učinkovitih je psihoterapija.
Kaj je psihoterapija?
Psihoterapija v osnovi pomeni pomoč oz. zdravljenje duševnih težav in motenj s pogovorom, kot je to poimenoval njen začetnik, oče psihoanalize, Sigmund Freud. Toda današnja psihoterapija se razlikuje od prvotne Freudove psihoanalize. Svoje delo je nadgradila s sodobnejšimi, na raziskavah potrjenimi teorijami, in z uporabo najrazličnejših verbalnih in neverbalnih metod in tehnik, s pomočjo katerih poskuša pomagati človeku v stiski in pri njegovi notranji rasti.
Je oblika pomoči, ki posamezniku v varnem in zaupljivem odnosu omogoča, da se notranje odpre in izrazi svojo stisko ali izziv, s katero se srečuje. Pri tem mu psihoterapevt pomaga, da v procesu skupnega raziskovanja prepoznava in postopno spreminja moteče vzorce mišljenja, doživljanja in vedenja in te spremembe prenese v svoje življenje.
Namen psihoterapije je:
- lajšanje, zmanjševanje ali odprava simptomov,
- odpravljanje vzrokov duševnih težav in motenj,
- pomoč pri zdravljenju težjih oblik duševnih motenj; npr. psihoze, bipolarne motnje (deluje kot vzporedna podpora pri zdravljenju z zdravili),
- lajšanje, zmanjševanje ali odprava telesnih bolezni psihičnega izvora,
- pomoč pri reševanju konfliktov, izzivov,
- učenje postavljanja in vzdrževanja meja,
- krepitev zdravih delov osebnosti in virov moči,
- boljše samozavedanje, razumevanje, sprejemanje sebe in drugih,
- večje samostojnost in svobodnejša izbira načina življenja,
- predvidevanje posledic lastnih odločitev oz. dejanj in prevzemanje odgovornosti,
- večja kontrola lastnih impulzov,
- lažje sprejmanje realnosti v dobrem in slabem,
- boljši načini spoprijemanja z različnimi medčloveškimi odnosi,
- razvijanje novih sposobnosti in kapacitet,
- poglobljena osebnostna rast in bogatejše življenje,…
Obstajajo različni psihoterapevtski pristopi, ki se razlikujejo v časovnem trajanju, teoretičnem ozadju, postopku dela in obravnavi, vrsti metod in tehnik ipd. Vsi psihoterapevtski pristopi imajo enak cilj, a so usmerjeni različno: nekateri bolj v odpravljanje simptomov in spremembo vedenja (kratkotrajnejše obravnave), drugi pa se osredotočajo na doseganje globljih sprememb posameznikove strukture osebnosti (dolgotrajnejše obravnave). Bistvo je kaj posameznik potrebuje. Pri lažjih težavah lahko kratkotrajnejše (nekaj tedenske ali mesečne) obravnave zadostujejo, pri težjih pa običajno ne in je potrebna dalj trajajoča obravnava. Ena izmed teh, ki omogoča globlje spremembe je psihodinamska psihoterapija. Osredotoča se na ozaveščanje, predelavo in integracijo nezavednih vsebin ter vnašanje novih odnosnih izkustev v lastno življenje. Bistvo ni le lajšanje simptoma (npr. nespečnosti, paničnega napada, pogostih glavobolov, občutkov dušenja v prsih, strahu pred norostjo in izgubo nadzora itd.), ampak odprava vzroka, kar ima za posledico odstranitev simptoma oz. bistveno manjše možnosti za njegovo ponovitev, ali pa se bo le ta pojavljal redkeje.
Toda ključno v psihoterapiji je vzpostavitev in ohranjanje varnega, zaupljivega odnosa med psihoterapevtom in posameznikom – takšnega, kjer se posameznik čuti sprejet. Kajti le v varnem odnosu bo lahko prišlo do zdravljenja, do spremembe, ob hkratnem upoštevanju stopnje motivacije in vztrajnosti posameznika za delo na sebi. Tudi raziskave potrjujejo, da je varen odnos tisti, ki zdravi oz. spreminja, vse ostalo so pripomočki. Na teh izsledkih temelji tudi psihodinamska psihoterapija.